Škale v preteklosti in v senci razvoja Šaleške doline v 20. stoletju
Škale so postale leta 955 sedež pražupnije ter ostale najpomembnejše naselje v dolini vse do vzpona Šoštanja konec 18. stoletja, kateremu je primat po drugi svetovni vojni prevzelo Velenje. Zgodovinski viri navajajo, da je bila konec 10. ali v začetku 11. stoletja v Škalah posvečena cerkev Svetega Jurija, ki je bila sploh prva cerkev v dolini. Stala je na Škalskem griču, okrog nje pa se je razvil mogočni center Škal, t.i. »sejmišče«. Zgradba je bila v osnovi gotska, zadnjo podobo pa je dobila v začetku 18. stoletja, ko je bila barokizirana. Dva od petih oltarjev je izdelal znani celjski kipar Ferdinand Gallo, oltarne podobe v cerkvi pa so bile delo slikarja Janeza Andreja Straussa in Slovenj Gradca (Hudales,1999).
Pomembnost je kraju pridalo še turnsko posestvo s cca 170 ha. V vasi so v začetku 20. stoletja delovali številni obrtniki. Prebivalci so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, vinogradništvom, prevozništvom in drugo obrtjo.
Konec 19. stoletja so bila v Šaleški dolini, tudi pod Škalskim gričem in v njegovi bližini, najdena bogata nahajališča lignita in s tem se je začelo razvijati premogovništvo. Eksploatacija premoga je bila zelo intenzivna med vojno in je strmo rasla še dolga leta po njej. Prvo naselje v Šaleški dolini, ki se je zaradi tega ugreznilo, so bile prav Škale. Središče Škal, imenovano tudi »sejmišče«, s tisoč let staro cerkvijo Svetega Jurija in župniščem, šolskima stavbama, stavbo občine, trgovino in gostilno, društvenim domom ter pokopališčem se je sesedlo samo vase in zalila ga je voda. To se je zgodilo leta 1951. S tem je kraj izgubil upravno, kulturno in ekonomsko osnovo, ki mu je dajala veljavo v dolini. V naslednjih desetletjih je bil sicer del objektov nadomeščen z novimi, a ti se tako arhitekturno kot funkcionalno ne morejo primerjati z nekdanjim sejmiščem, njihova teritorialna razporeditev pa tudi ne daje občutka, da gre za središče naselja.
Škale so zaradi pogrezanja tal poleg središča in vse infrastrukture izgubile tudi velik delež kmetijskih površin. Preseljenih je bilo veliko prebivalcev, deloma v druge kraje, deloma pa na rob pridobivalnega prostora. Prekinjene so bile tudi prometne povezave, na pošteno nadomestno cesto v zameno za nekdanjo povezovalno cesto z Velenjem pa kraj čaka že več kot 30 let. Na ugrezninsko območje, ki ni bilo primerno za nobeno dejavnost, so se dolga leta odlagali odpadki iz cele doline, vas pa je bila tudi nadpovprečno izpostavljene emisijam iz Termoelektrarne Šoštanj.
V zadnjih letih se je kakovost zraka bistveno izboljšala, rekultivirane površine ob Velenjskem in Škalskem jezeru pa so na lepem postale idiličen kraj in tudi priljubljeno rekreacijsko območje številnih Velenjčanov in turistov.
